Ko nekaj nekomu obljubimo, a je to obljuba zanj(o) oziroma drugo stran ali za nas? Najbrž jim bomo v nečem stali ob strani, jih v nečem podprli, nekaj obdržali zase, če gre za skrivnost ali se potrudili izpolniti tisto, za kar smo se sami zadolžili ali v kar smo pristali (prostovoljno). Zakaj je potem tako težko držati obljubo sebi – do sebe? Ko si obljubimo, npr., ‘odslej bo drugače’. Zakaj pri samemu sebi ni enostavno? Ker obljube ne rečemo na glas? Ker ni zaveze za katero nekdo ve ,če se prelomi, bo tako ali tako vse ok? Saj nihče ne bo vedel? Nihče ne bo prizadet? Kaj res? Nekaj časa bo ta občutek držal nato pa vedno bolj bledel in z njim naša lastna moč, naša vrednost. Samovrednost.
Zato najprej… Najprej moramo znati obljubiti samemu sebi in obljubo držati, bi se slišalo idealno. A morda je v tem primeru vendarle lažje učenje od samega sebe v zrcalu, v odnosu z drugo osebo. V tem se potrjuje izkušnja mnogih nas, sem prepričana, da sami sebe najbolje spoznavamo v odnosih, ki jih imamo z drugimi. Dajmo gojiti to ‘ob-ljubim’, ob tem, ko ljubimo, dejansko ni potrebno nič več storiti. Obljuba je s tem, ko je dana že izpolnjena. Do nas in drugih. Tako preprosto je z obljubo.