Je pogum nekaj, kar dajemo od sebe, pustimo za seboj, vrnemo družbi? Kdo ga meri, ocenjuje, potrjuje?
Konec leta je čas, ko potegnemo črto pod tem, kaj smo naredili, kaj zamudili, kaj nam je šlo super, kaj bi najraje pozabili. A življenje ne izstavlja računa. Ponuja nekaj boljšega. Kup vnovičnih priložnosti, da nadaljujemo tam, kjer smo končali – četudi je to začetek. Kakšna moč.
Če se ozrem po svojem poslovnem letu, v šali rečem, sem iz različnih svetov; podajam se v neznano v toliko različnih situacijah, in jih več ali manj uspešno sestavljam, situacije in svetove. V prid tistih, zaradi katerih sem tu. In sem tam. Lahko rečem, vredno je in na tem poligonu negotovosti nadaljujem to igro in se mojstrim. Kaj igro, ples, postaja vse bolj lahkotno?Vredno je, vredno zaradi vseh spoznanj in izkušenj, ki jih delimo. Zaradi vsega vidnega in nevidnega, kar nam osmišlja delo-življenje, na dolgi rok pa uči, kako biti mir in sreča.
Nazaj k pogumu. Je zavestna odločitev, da se vsak dan znova poustvarjamo – v skrbi za druge, v bližini, v povezovanju, v podpori, v pripadnosti, v upanju, v veri, v ljubezni. Da naredimo tisto nekaj, zaradi česar so drugi okrog nas boljši – takrat, ko ni jasno, gotovo, enostavno, kam bomo vse skupaj pripeljali. Predvsem pa, ko ni nagrade, zahvale, objave za to, kar počnemo. Takrat tisto nekaj samo Je.
