Veliki zven

Sčasoma, ko vse bolj prihajamo ‘k sebi’, pridemo do spoznanja, da postajajo naši odzivi odraz naše resnične narave, prav vsakega dela naše celote. Takrat orkestriramo z vsem kar imamo. Nič preveč, nič premalo. Uvidimo, da vse bolj razvijamo odnose, ustvarjamo, nasploh počnemo stvari ‘iz sebe’. Ne ‘za sebe’. Vse manj potrebujemo zunanji svet, vse bolj si želimo stika z notranjim. Pogledov, idej, izidov ne obešamo na veliki zvon, saj za lastno potrditev zadostuje samouresničitev na notranji ravni. To je občutek, ko nas prevzame radost ob nekom ali nečem, drhtenje po vsem telesu, ko potonemo vase. Kot bi nas življenje nežno poljubljalo. Od znotraj navzven.  Takrat je vse eno. Ne vseeno;) To jaz imenujem veliki zven. Veliko prijetnejši je, veliki zven od velikega zvona, kjer mi nastavljamo ogledalo, v katerem se želimo prepoznati. Pri zvenu je pa nasprotno, ogledalo nam nastavlja življenje samo. V tem ogledalu ni slik naših iluzij, v njem je podoba, kot nas vidijo drugi. Podoba našega življenja. Biti, pomeni v danem trenutku biti točno tam, kjer smo. Mirni in spokojni. Polni vere, upanja in ljubezni. Takrat življenje zveni – preprosto.