Čisto jasno

Kaj bi nam moralo biti še bolj jasno? Po vseh priporočilih, kako do ‘srečnega’ in ‘uspešnega’ življenja, bi morali le kaj dodati, še več opustiti, in bi bilo to to. Perfect life (popolno življenje). In kaj po tem, ko mislimo, da živimo popolno življenje, kaj sledi potem? Naravno, bi moralno nastopi spet nekaj neskladnega, polarnega, da bi bilo zadoščeno celovitosti. Ne glede na to, na kaj prisegamo, jaz prisegam na to življenje, ki se ga trenutno zavedamo. Na našo moč in svetlobo, ki jo izžarevamo (v našem naravnem stanju). Na edinstvenost naše prave – resnične narave. V njej leži ključ do samo-uresničevanja, osvobajanja, rasti. Torej bi se vse prej, kot učiti se, kako biti kreativen, ali pa uspešen vodja, ali pravilno vzgajati na primer, morali usmeriti k sebi – k svojemu srčnemu hrepenenju in počasi, po korakih in zelo potrpežljivo, prijazno, nežno in ljubeče do sebe, in drugih, odstirati plast po plast, temo po temo, vse tisto, kar smo pridelali na poti, pobirali, kar nas je gradilo, čistilo, spreminjalo. V boljšega človeka. Iz dneva v dan. Kaj lahko storimo za to, da bomo danes še boljši ljudje kot včeraj? Kaj lahko damo? Če smo iskreni do sebe, vemo, da manjke dopolnjujemo z novim znanjem, novimi strategijami, novim vedenjem, novo zavestjo. Viški so pa dajanje; sebi, drugim, družbi. Z lastno svetlobo prižigamo svetlobo v drugih. Da si upajo, da zmorejo, da so. Da je čim več ljudem okrog nas čim bolj jasno. Takrat lahko nastopi kreacija, vodenje, vzgoja; ko nam je jasno ‘življenje’ (naša bit).