Že nekaj časa odzvanja v meni nek minuli ton, vzgib, nuja (zdaj le mir) in sicer: »Hočem, rada bi, želim si,…« Seveda, nič ni narobe s hoteti – želeti, a pri želji po naklonjenosti recimo, se akumulira toliko energije, posvečene neki predstavi, da je slej, ko prej zmanjka, te energije, potrebne pri neki drugi nameri. Kar je škoda. Oziroma, posledično; manj dajemo, manj sebe, in manj tistega doživljamo ob čemer v resnici (in edino takrat) prejemamo in širimo svoj notranji prostor, dvigujemo zavest na raven, ko enostavno (nič) več ne želimo, le še dajemo. In ljudje, aktivnosti, stvari enostavno začno prihajati k nam oziroma jih s svojim mišljenjem spodbudimo. V takem stanju, ko se odpovemo sebe – sebe v središču pozornosti, oziroma umaknemo um iz zavesti, nas življenje še kako podpre.

Torej ne, ne govorim o koncu želja, kdo bi si upal reči kaj takega v prihajajočem adventnem času čarobnosti, iskric, tihih pričakovanj. Govorim o predstavi, kakšna naj bo naša predstava o sreči in uspehu (v 2019). Izhajajmo iz svoje moči in sposobnosti (svetlobe) delati dobro, se povezovati, prispevati, brezpogojno in brez pričakovanj – namenjati pozornost bolj kot si želeti te iste pozornosti, in takrat se bodo prižgale ne le lučke na drevesih, pač pa lučke v srcih ljudi okrog nas, na katere svetimo. Pozornost bo prišla kot odsev naše pozornosti. Kaj lepšega bi si še lahko želeli🙂

Kategorije: Blog