V odlomku dokumentarca, ki govori o enem najuspešnejših igralcev, komikov, se v orisu čustev tega igralca, ki jih je čutil le on, sveta, ki ga je oblikoval le on in srčne želje, ki je napolnjevala le njegovo dušo, prikaže val – ocean. Predoči nam daljavo, globino, preprostost, modrino, gibanje, upanje, lepoto, lahkotnost, moč, pripravljenost, večnost. Veliko tega. V vsej svoji šibkosti in strahu ter samozavesti in veličini, je bil ta igralec celota skladnosti. In povsem krasen je bil takšen, pomisli vsak od nas. In res je bil. Kaj več bi še lahko želel, od vseh priznanj, pohval, priljubljenosti, nagrad? Toda očitno je tu vselej želja in klic po še. Po več dajanja, ustvarjanja, rasti. Tudi on si je to želel. In se znašel nekje vmes, ko je mislil, da mu kdaj ni povsem uspelo očarati ljudi okrog sebe. Da je nekje vmes, je meni le on. Bil je v rastočem valu (kot to samodejno ustvari ocean), kjer je dovolj prostora za ustvarjanje ‘vmesnega prostora’, toda le, če spustimo nekaj zadržanega, kar nam daje občutek, da nismo dovolj. Šele, ko dojamemo, da je padajoči val dejansko rastoč, da le-ta ustvarja prostor za novo, smo lahko nekje vmes in biti nekje vmes je dobro, je odlično, ne dobro, saj smo takrat v izhodišču, ki ponuja vse možnosti. Le vprašati se moramo, kaj bomo storili v naslednjem koraku in potrpežljivo čakati na rešitve in odgovore, ki pridejo, ravno zato, ker smo nekje vmes.

Kategorije: Blog